Novo mesto. Glavno mesto Dolenjske. Kraj, kjer kraljujeta dve veliki korporaciji – Krka in Renault. Kjer se še zmeraj ceni človeška delovna sila. Roboti so le posredna pomoč pri opravljanju težjega dela.

Pustimo to. Na stadionu ob reki Krki si nasproti stojita domača NK Krka in NK UGAR.

Pokalna tekma pod okriljem MNZ Ljubljana. Veliko igrišče. Težkih 35 minut.

Ne bom ciljal na rezultat in naj bo le – ta postranska stvar. Tokrat ne glejmo na številke in tudi vi pustite to ob strani. Naši fantje nimajo izkušenj z igranjem na prostoru, ki presega dimenzije njihovega ligaškega. Ekipa NK KRKA si deli prostor med prvoligaši. Pa kaj? Tokrat ni iskanja razlogov in jih tudi ni potrebno. Ker lahko izpostavim eno stvar. Pa ne potrebujem ostalih staršev, ki so bili prisotni, da mi pritrdijo. BORBENOST. Po igrišču so tekli, kot da imajo že izkušnje z igranjem na tako veliki površini. Pokrivanje po celem terenu. Včasih so spominjali ,s postavitvijo na igrišču, kot, da so na ligaški tekmi. A ko je bilo potrebno ujeti nasprotnika na begu, se niso vdali.

Danes se bom izrazil drugače kot sem se proti Zagorju. Omenil sem, da so tonili globoko v živi pesek in brezno. Tokrat so ponosno držali glavo nad gladino. Niso se pustili, da bi jih rezultatski vrtinec posesal na dno. Vem, da je izrabljena fraza. Vidi se, da jih krasi karakter.  Ko so preživljali težke trenutke, v smislu rezultata, ni bilo težkih medsebojnih besed. Glave so bile mogoče moralno omajane in nestabilne. A ko je bilo potrebno stopiti na plin, se tega ni opazilo.

S ponosom lahko povem. DVIGNJENIH glav so lahko zapustili igrišče, kot tudi mi starši iztegnjenih rok ob ploskanju za naše fante. Ploskanje ne pride ob zmagah, pride tudi ob ponosu na odigrano tekmo. Vsaka kapljica znoja, ki so jo pustili danes na igrišču, naj bo temelj nečesa, kar bo vzklilo v še nekaj bolj veličastnega – v nerazdružljivost in povezanost teh naših fantov.